MIGRENSKI NAPAD
STROKOVNI ČLANEK
prof. dr. Tomaž Pogačnik dr. med., specialist nevrolog, svetnik
UVOD
Prvi opis migrene izvira iz sumerskih časov, 3000 let pred našim štetjem. V drugi polovici 1. stoletja je Arateus iz Cappadocia uporabil terminus “heterocrania” za bolečino v glavi oz. samo v njeni desni ali levi polovici (1, 2). Od takrat je pritegnila pozornost mnogih znanih zdravnikov; tako je migreno, kot tudi druge oblike glavobolov, natančneje opisal v svojih spisih grški zdravnik Galen v 2. stoletju (3). Terminus migrena izvira iz latinskega izraza hemicrania.
Migrenski napad ni enovit klinični pojav, pač pa je sestavljen iz različnih faz, za katere ni nujno, da so vedno in vse prisotne. Niti ne pri vseh bolnikih, niti ne pri vseh napadih pri enem bolniku. Poznamo dve glavni različici migrene, migreno brez avre in migreno z avro ter mnoge manj pogostne vrste (4). Najbolje jo opišemo kot kompleksno stanje glavobola, o katerega mehanizmu še vedno vsega ne vemo, zato je uspeh zdravljenja odvisen zlasti od potrpežljivosti in vztrajnosti obeh, zdravnika in bolnika.
RAZVRSTITEV MIGRENE
Leta 2003 je bila v času kongresa IHS v Rimu sprejeta nova, dopolnjena klasifikacija; 2. izdaja Mednarodne razvrstitve glavobolnih motenj (IHCD-II) pa je bila objavljena v reviji Cephalalgia leta 2004 (5).
Tabela 1 prikazuje sedaj veljavno mednarodno klasifikacijo migrene (ICHD-II), ki je objavljena leta 2004 (5).
Velike spremembe v prvotni razvrstitvi niso bile potrebne, narejenih pa je bilo kar precej manjših, vendar pomembnih sprememb. Tako je sedaj 1.2 migrena z avro (G43.1) razdeljena na nove podvrste, kot je razvidno iz tabele. Entiteta oftalmoplegična »migrena« (G43.80) je premaknjena iz 1. skupine (migrena) v 13 .skupino (13.17), med nevralgije možganskih živcev in centralne vzroke obrazne bolečine (5). Med podvrstami 1.5 migrena z zapleti (G43.3) je nova entiteta 1.5.1 kronična migrena
Tabela 1. Mednarodna klasifikacija bolezni – migrena (ICHD-II. Cephalalgia 2004; 24 Suppl 1: 23-36.).
IHS WHO Diagnoza
ICHD-II ICD-10NA
Code code
1. (G43) Migrena
1.1 (G43.0) Migrena brez avre
1.2 (G43.1) Migrena z avro
1.2.1. (G43.10) Tipična avra z migrenskim glavobolom
1.2.2. (G43.10) Tipična avra brez migrenskega glavobola
1.2.3. (G43.104) Tipična avra brez glavobola
1.2.4. (G43.105) Družinska hemiplegična migrena
1.2.5. (G43.105) Sporadična hemiplegična migrena
1.2.6. (G43.103) Bazilarni tip migrene
1.3. (G43.82) Periodični migrenski sindromi v otroštvu
1.3.1. (G43.82) Ciklično bruhanje
1.3.2. (G43.820) Abdominalna migrena
1.3.3. (G43.821) Benigni paroksizmalni vertigo v otroštvu
1.4. (G43.81) Retinalna migrena
1.5. (G43.3) Migrena z zapleti
1.5.1. (G43.3) Kronična migrena
1.5.2. (G43.2) Status migraenosus
1.5.3. (G43.3) Perzistentna avra brez infarkta
1.5.4. (G43.3) Migrenski infarkt
1.5.5. (G43.3) Migrena-sprožilni napadi
1.6. (G43.83) Verjetna migrena
1.6.1. (G43.83) Verjetna migrena brez avre
1.6.2. (G43.83) Verjetna migrena z avro
1.6.3. (G43.83) Verjetna kronična migrena
KLINIČNA SLIKA
Migrena se večinoma pojavi pri mlajših odraslih, čeprav lahko doživi človek prvi napad migrene pri katerikoli starosti. Najpogostejša je med 25. in 40. letom starosti. 90 % bolnikov doživi prvi napad migrene pred 40. letom starosti.
Okrog 80 % migrenskih glavobolov je migren brez avre, okrog 15-18 % vseh migrenskih napadov pa je migren z avro. Pri nekaterih bolnikih se časovno ločeno pojavljata obe obliki migrenskega napada. K preostalim migrenskim napadom sodijo nekatere neobičajne različice migrene, npr. retinalna migrena, migrena z zapleti, verjetna migrena itd., ki so redke.
V času migrenskega napada se lahko pojavijo 4 jasno razmejene faze, katerih večina se med napadom prepleta:
• premonitorni simptomi,
• avra,
• glavobol,
• postdromalna faza.
Premonitorni simptomi se pojavijo pri okrog 40 % bolnikov, v povprečju 3 ure pred nastopom glavobola. Najbolj pogosti simptomi v tej fazi so spremembe razpoloženja, vzdražljivost, čezmerno zehanje, naraščajoča žeja, želja po nekaterih vrstah hrane. Simptomi so neizraziti, zato jih bolnik pogosto ne zazna in pri opisovanju migrene ne omeni. Tako jih pogosto ugotovimo šele z usmerjeno anamnezo.
Avra traja od 5 do 60 minut in se manifestira z različnimi vidnimi, senzoričnimi in motoričnimi simptomi in znaki ter kombinacijo teh fenomenov. Navadno se pojavi 60 minut ali manj pred nastopom glavobola, oz. običajno izzveni do začetka glavobola, pri nekaterih pa je prisotna še v začetnem delu glavobolne faze. Glede na pojavnost in trajanje avre lahko migreno nadalje delimo na migreno s tipično avro, podaljšano avro in nenadno avro. Pri tipični avri se pojavijo vidne motnje, hemisenzorni simptomi, hemipareza ali disfazija oziroma kombinacija teh fenomenov. Najpogostnejše so vidne motnje, ki lahko nastopajo v različnih oblikah; tipične motnje so iskreči se skotomi, bleščeča svetloba ali trepetajoče cik-cakaste črte ter izpad vidnega polja na enem ali obeh očeh. Redkeje bolniki opisujejo metamorfopsijo ali začasno slepoto. Senzorične motnje, odrevenelost ali mravljinčenje okoli ustnic, na obrazu in okončinah so manj pogoste. Še redkeje se pojavljajo motorični izpadi in disfazija. Pri mlajših bolnikih se včasih pojavijo kognitivne motnje in dezorientiranost.
O podaljšani avri govorimo, kadar avra simptomi trajajo dlje od 60 minut, vendar ne več kot 7 dni.
Nenadna avra pa pomeni nenaden pojav nevroloških simptomov, v manj kot 4 minutah, predno nastopi glavobolna faza. V teh primerih je potrebno izključiti tranzitorno ishemično atako oz. druge intrakranialne okvare.
Glavobol traja od 4 do 72 ur in se pojavi neposredno po avri ali po prostem intervalu, ki je krajši od ene ure. Glavobol je najizrazitejši in onesposabljajoči simptom migrene. Večinoma narašča postopno in v 30 do 60 minutah doseže maksimalno intenzivnost. Bolniki glavobol navadno opisujejo kot zelo hudo bolečino, ki jo običajna fizična aktivnot poslabša. Po naravi je bolečina utripajoča in tako jo opiše več kot polovica bolnikov. Čeprav je tipični migrenski glavobol enostranski, ni neobičajno, če se pojavi obojestransko, tudi v čelnem predelu in na obrazu. V takem primeru lahko migrene ne prepoznamo. Premikanje glave bolečino poslabša, zato ni čudno, če bolniki v tej fazi večinoma ležijo oz. počivajo.
Praviloma spremljajo glavobol simptomi zaradi avtonomnih motenj; anoreksiji in intoleranci za vonjave hrane sledi slabost in bruhanje. Konstipacija ali diareja še dodatno otežujeta klinično sliko. Pri otrocih sta lahko edina manifestacija migrene abdominalna bolečina, paroksizmalna vrtoglavica ali ciklično bruhanje. V glavobolni fazi pogosto bolnike mrazi in imajo hladne roke in noge, kar se lahko nadaljuje še v glavobola prost interval. Preobčutljivost za svetlobo in zvok sta običajni. Pojavijo se lahko vzdražljivost, utrujenost, bolečina v vratu, nestabilnost in omedlevica pri vstajanju. Pri več kot polovici bolnikov napad izzveni, potem ko zaspijo.
Postdromalna faza se pojavi, ko glavobol poneha in traja do 24 ur. Večina bolnikov doživi obdobje, v katerem se počutijo izčrpani, utrujeni in slabe volje, le redki po napadu preidejo v evforično razpoloženje.
Ena od osnovnih značilnosti migrene je paroksizmalnost. Med jasno razmejenimi napadi so obdobja brez glavobola. Glavoboli brez prekinitev ali takšni, ki se pojavljajo vsak dan, niso migrenski. Takšni glavoboli so lahko mešani tipi migrenskega in tenzijskega glavobola, simptomatski glavoboli ali pa so posledica povratnega učinka zdravil. Pogostnost napadov migrene varira, od nekaj v življenski dobi do več na teden. Sprožilni dejavniki so številni in raznoliki; hormonalne spremembe, prehrana, spremembe v vremenu, nadmorski višini, dnevnem bioritmu, senzorični dražljaji in različne oblike stresa.
Migrena brez avre.
Tabela 2. IHS-diagnostični kriteriji za migreno brez avre (navadna migrena, hemicrania simplex) Mednarodna klasifikacija bolezni – migrena (ICHD-II. Cephalalgia 2004; 24 Suppl 1: 23-36.) (5).
IHS diagnostični kriteriji
A. Najmanj 5 napadov, ki izpolnjujejo kriterije pod B-D.
B. Napadi glavobola trajajo 4-72 ur (nezdravljeni ali neuspešno zdravljeni).
C. Prisotni sta najmanj dve od naslednjih značilnosti bolečine:
• enostranska lokacija
• utripajoča kvaliteta
• zmerna ali huda intenziteta
• fizična aktivnost poslabša ali preprečuje dnevne dejavnosti (npr. poslabšanje pri hoji ali podobnih telesnih dejavnostih).
D. Med napadom je prisotna najmanj ena od naslednjih skupin simptomov:
• slabost in/ali bruhanje,
• preobčutljivost na svetlobo in zvok
E. Ne moremo jo pripisati neki drugi motnji
• anamneza, fizikalni in nevrološki pregled ne kažejo na katero od motenj, razvrščenih v skupine od 5-12 po IHS razvrstitvi .
• anamneza, fizikalni in nevrološki pregled kažejo na tako motnjo, vendar je ta izključena z dodatnimi preiskavami.
• Taka motnja je prisotna, vendar se prvi napadi migrene ne pojavijo v tesni časovni povezanosti z njo.
Migrena brez avre (prejšnji izrazi: navadna migrena, hemicrania simplex) je najbolj pogosta oblika migrene in se pojavlja pri okrog 80% vseh bolnikov z migreno. Značilen je enostranski glavobol, utripajočega karakterja, ki je zmeren ali hude intenzivnosti ter ga spremljajo slabost, fotofobija in fonofobija in ga poslabša fizična aktivnost. Napadi glavobola trajajo od 4 do 72 ur (tabela 2).
V primeru, da je število napadov manjše od 5 se kodira pod 1.6.1 verjetna migrena brez avre (5).
Migrena z avro.
Tabela 3. IHS-diagnostični kriteriji za migreno z avro (klasična migrena,hemiplegična migrena, migraine accompagnée) Mednarodna klasifikacija bolezni – migrena (ICHD-II. Cephalalgia 2004; 24 Suppl 1: 23-36.) (5).
IHS diagnostični kriteriji
A. Najmanj 2 napada, ki izpolnjujeta kriterije pod B.
B. Migrenska avra izpolnjuje kriterije pod B in C za vsako podvrsto migrene z avro, ki so razvrščene od
1.2.1. – 1.2.6.
C. Ne moremo jo pripisati neki drugi motnji
• anamneza, fizikalni in nevrološki pregled ne kažejo na katero od motenj, razvrščenih v skupine od 5-12 po IHS razvrstitvi .
• anamneza, fizikalni in nevrološki pregled kažejo na tako motnjo, vendar je ta izključena z dodatnimi preiskavami.
• Taka motnja je prisotna, vendar se prvi napadi migrene ne pojavijo v tesni časovni povezanosti z njo.
Migrena z avro (prejšnji izrazi: klasična migrena, hemiplegična migrena, migraine accompagnée) predstavlja okrog 15-18% vseh migrenskih napadov. Spremljajo jo žariščne funkcijske kortikalne motnje ali funkcijske motnje možganskega debla, ki se manifestirajo kot avra in/ali drugi nevrološki deficiti. Na osnovi teh manifestacij je migrena z avro raznovrstna
(tabela 1, tabela 3).
Diagnostični kriteriji za tipično avro so naslednji: prisotna je vsaj ena od naštetih značilnosti, vendar nikoli ni motorične prizadetosti:
– popolnoma reverzibilni vidni simptomi,
– popolnoma reverzibilni senzorični simptomi
– popolnoma reverzibilne disfazične motnje.
Najmanj en simptom avre se razvije postopno, v 5 minutah ali več, ali se dva ali več simptomov pojavi zaporedno in simptomi avre ne trajajo dlje kot 60 minut.
Pri tipični avri z migrenskim glavobolom (1.2.1) se lahko že v času avre pojavi glavobol ali pa sledi avri po prostem intervalu, ki je krajši od 60 minut in ustreza diagnostičnim kriterijem za migrenski glavobol. Pri tipični avri z nemigrenskim glavobolom (1.2.2) se lahko že v času avre pojavi glavobol ali pa sledi avri po prostem intervalu, ki je krajši od 60 minut in ne izpolnjuje diagnostičnih kriterijev za migrenski glavobol. Tipična avra brez glavobola (1.2.3) se klinično kaže tako kot migrena z avro, vendar po avri ne nastopi glavobol.
Če se v avri pojavi motorična prizadetost, se uporabi bodisi diagnoza družinska hemiplegična migrena (1.2.4) oziroma nova entiteta sporadična hemiplegična migrena (1.2.5), ki ima podobno prevalenco in enake klinične značilnosti kot družinska hemiplegična migrena, ne pojavlja pa se v bolnikovem sorodstvu. Sporadična hemiplegična migrena vedno zahteva slikovne preiskave in druge preiskave za izključitev morebitnih drugih vzrokov. Ta motnja je pogostejša pri moških in je velikokrat spremljana s prehodno hemiparezo in afazijo. Familiarna in sporadična hemiplegična migrena sta bolj razločno ločeni od t.i. bazilarnega tipa migrene (1.2.6), ki je nov izraz za prej imenovano bazilarno migreno. Bolniki z familiarno hemiplegično migreno imajo namreč v 60 % primerov simptome bazilarnega tipa (dizartrija, vrtoglavica, tinitus, hipakusis, diplopija, motnje v vidnem polju, ataksija, lažje motnje zavesti, obojestranske parestezije); zato se diagnoza bazilarni tip migrene uporablja le takrat, kadar ni motorične prizadetosti (5).
Med podvrstami 1.5 migrena z zapleti (G43.3) je nova entiteta 1.5.1 kronična migrena. Diagnozo se postavi pri tistih bolnikih, ki izpolnjujejo kriterije za migreno brez avre in imajo 15 ali več migrenskih dni na mesec v obdobju 3 mesecev in več ter ne gre za prekomerno uživanje zdravil. V večini primerov kronične migrene je prva diagnoza migrena brez avre, kroničnost pa se lahko smatra kot komplikacija epizodične migrene (5). Kronična migrena je redek sindrom in v literaturi ni objavljenih jasnih kliničnih primerov, čeprav strokovnjaki trdijo, da so nedvoumno taki primeri. Raziskava o razvoju kroničnega dnevnega glavobola je pokazala, da je pomembna frekvenca izhodiščnih napadov glavobola in sicer, da pojav že 1 napada migrene na teden napoveduje razvoj kroničnega dnevnega glavobola. Raziskava je tudi identificirala nespremenljive in spremenljive dejavnike tveganja za nastanek kroničnega dnevnega glavobola (6).
Status migraenosus je redko stanje zaradi vztrajnega napada migrene brez avre, ki traja več kot 72 ur. Običajno je združen z izčrpanostjo, slabostjo in bruhanjem in je potrebna hospitalizacija. V času tipičnega migrenoznega statusa se redko razvije možganski infarkt.
DIFERENCIALNA DIAGNOZA
Ker diferencialna diagnoza migrene vključuje skoraj vsak vzrok intermitentnih žariščnih nevroloških simptomov in ponavljajočih se glavobolov, bi bil lahko seznam stanj, ki jih bi bilo treba pretehtati, širok. V praksi pa je ponavljajoči se vzorec migrene tako značilen, da se je le v redkih primerih potrebno lotiti kakršnekoli preiskave. Odločilna je anamneza, s pregledom, ki naj ne bo zgolj nevrološki; pri večini ni najti nič posebnega, še zlasti , če trenutno niso v fazi avre ali glavobola. Vendar je pregled vsekakor potreben; z njim bolnika večinoma prepričamo, da jemljemo njegov glavobol zares, kar ga že delno pomiri in mu vliva zaupanje, ki je osnova za bolnikovo sodelovanje pri zdravljenju. Pregled ponavadi potrdi vtis iz anamneze, da gre za primarni glavobol, včasih pa z njim odkrijemo znake, sumljive na organski vzrok oz. sekundarni glavobol, kar zahteva dodatne diagnostične preiskave. Splošno velja, da so dodatne preiskave potrebne , če diagnoza kljub temeljiti anamnezi in pregledu ostaja nejasna in sumimo organski vzrok. Nikakor pa ni treba z njimi hiteti pri zelo jasni klinični sliki migrene, saj so izvidi preiskav praviloma normalni. V redkih primerih dodatni simptomi in znaki lahko kažejo na organski vzrok: tako povišana telesna temperatura lahko kaže na vnetni proces, bolečina v vratu ali hrbtu na draženje možganskih ovojnic, mialgia ali artralgija pa na temporalni arteritis. Nerupturirane anevrizme so večinoma asimptomatske, večji angiomi lahko povzroče občasen glavobol. Pri starejših včasih težko razlikujemo migrenske ekvivalente od prehodnih ishemičnih atak. Pozorni moramo biti seveda na ev. simptome zvišanega intrakranialnega tlaka.
Prvi napad migrene z avro, ob negativni družinski anamnezi v smeri migrene, zahteva vsekakor pozornost in če je kakršenkoli dvom o diagnozi, so na mestu preiskave, ki so sicer indicirane pri diagnosticiranju akutno nastalega hujšega glavobola.
V diferencialni diagnozi je najbolj pogosto potrebno ločiti migreno od glavobola tenzijskega tipa in glavobola v rafalih, zato je potrebno dobro poznati diagnostične kriterije za posamezne oblike primarnih glavobolov.
ZDRAVLJENJE
Obravnava bolnika z migreno naj ne bo zapletena. Bolnik mora pri zdravljenju sodelovati, zdravnik pa ga seznaniti z boleznijo in njenim potekom. Soglašati mora z načinom zdravljenja in ga upoštevati; predstava o bolezni, ki jo imata bolnik in zdravnik, naj bo čimbolj enotna. Za optimalni učinek zdravljenja morata bolnik in zdravnik skupaj izdelati načrt, ki naj upošteva tudi vpliv morebitnih sprožilnih dejavnikov migrenskega napada.
Nemedikamentozno zdravljenje vključuje splošne mere, psihološko vodenje, fiziološke načine zdravljenja, medikamentozno pa akutno in preventivno zdravljenje migrenskih napadov z zdravili.
Temeljno pravilo, ki zagotavlja uspešno zdravljenje, je pridobivanje bolnikovega zaupanja in odpravljanje njegovih dvomov glede vzroka glavobola.
Z večkratnim preverjanjem anamneze in spoznavanjem bolnikovega načina življenja skušamo odkriti sprožilne dejavnike in bolniku pomagati s svetovanjem.
Vzeti si zadosten čas in prisluhniti bolnikovim težavam ter ustrezno razložiti naravo bolezni in terapevtske možnosti, je vsekakor boljša investicija, kot pa nekritično odločanje za slikovne preiskave ali celo EEG.
Potrebno je preveriti ali so prisotni dejavniki (komorbidnost), ki lahko povečajo pogostnost in intenzivnost napadov (anksioznost, depresija, arterijska hipertenzija, abusus zdravil proti glavobolu, abusus alkohola in kofeina, itd.) in ustrezno ukrepati. Splošne mere so del profilaktičnega zdravljenja in jih ne smemo nikoli zanemariti. Koristno je tudi, da bolnik vodi dnevnik glavobola, ki nam marsikdaj razjasni nekatere probleme v zvezi z provokativnimi dejavniki za pojav in poslabšanje glavobola in omogoča oceno učinkovitosti terapevtskih ukrepov.
Psihološko (profilaktično) zdravljenje vključuje psihološko svetovanje, programe za pridobitev odpornosti proti stresu, sprostitvene tehnike, hipnozo. Za večino bolnikov je že zadostno enostavno svetovanje in kakšna od sprostitvenih tehnik, v nekaterih primerih je potrebna pomoč psihologa in/ali psihiatra. Med nemedikamentoznimi terapevtskimi ukrepi so na razpolago še avtogeni trening, biofeedback tehnike in akupunktura.
Zdravljenje migrenskih napadov z zdravili obsega dva dela: zdravljenje migrenskih napadov in preprečevanje migrenskih napadov ali profilaktično zdravljenje. Cilj zdravljenja je, da je bolnik čimprej brez glavobola in da lahko normalno opravlja vsakodnevne dejavnosti. Zdravilo za zdravljenje napadov lahko izbiramo na dva načina:
1. stopenjska izbira zdravila,
2. izbira zdravila po korakih (7).
Pri prvem načinu najprej določimo stopnjo bolnikove prizadetosti zaradi migrenskega napada in šele nato izberemo ustrezno zdravilo. Pri drugem, tradicionalnem načinu, pa začnemo zdravljenje z nespecifičnimi analgetiki, kot so nesteroidna . protivnetna, protibolečinska zdravila (NSAID) ne glede na bolnikovo prizadetost. Raziskave so pokazale (8), da je prilagajanje zdravljenja migrenskih napadov s stopenjsko izbiro zdravila učinkovitejši način. Zato Sekcija za glavobol Združenja nevrologov pri Slovenskem zdravniškem društvu predlaga uporabo stopenjskega načina za individualizacijo zdravljenja bolnikov z migreno (9).
Zdravljenje migrenskega napada z zdravili naj bi potekalo tristopenjsko (10):
1. ocenimo bolnikovo onesposobljenost zaradi migrene (izpolnitev dnevnika migrenskih napadov in kratkih vprašalnikov za oceno vpliva migrene na njegovo vsakdanje življenje in dejavnost: MIDAS in HIT),
2. izberemo zdravilo glede na stopnjo bolnikove prizadetosti,
3. ocenimo učinkovitost in prenosljivost zdravila.
Sicer pa veljajo naslednja priporočila, ki so vzeta iz povzetka slovenskih smernic za obravnavo migrene (9):
– Migrenske napade zdravimo glede na bolnikovo prizadetost (stopenjski način zdravljenja).
– Blage napade začnemo zdraviti z enostavnimi analgetiki in NSAID.
– Zmerne in hude napade začnemo zdraviti s triptani.
– Če so migrenski napadi pogosti in močni, uvedemo preventivno zdravilo.
– Odsvetujemo prekomerno uporabo zdravil za zdravljenje migrenskih napadov.
– Vedno moramo svetovati tudi ukrepe brez zdravil.
– Vsak bolnik z migreni naj vodi dnevnik o svojem glavobolu.
PROGNOZA
Čeprav migrenski napadi sčasoma ponehajo, zlasti po menopavzi pri ženskah, si rezultati raziskav nasprotujejo. Pri nekaterih bolnikih napadi migrene v kasnejših letih resnično prenehajo, še več jih meni, da s starostjo upada njihova intenzivnost. Migrena je spremenljivega značaja, simptomi se pogosto spreminjajo, tako da lahko tipična značilnost posameznih napadov nenadoma preneha, ali pa se simptomi razmejijo. Bilo bi napačno bolnika spodbujati v upanju, da bo svojo migreno enostavno “prerasel”, ker to za vse bolnike enostavno ne drži.
Reference
- Friedman AP. The headache in history, literature, and legend. Bull NY Acad Med 1972;48: 661-81.
- Selby G. Migraine and its variants. Sydney: Adis Health Science Press, 1983: 1-5.
- Ziegler DK. Headache: Public Health Problem. Neurologic Clinics 1990; 8: 781-91.
- Rose FC. Clinical characterisation of migraine. In: Olesen J, Edvisson L, eds. Basic Mechanisms of Headache. Elsevier Science Publishers BV, 1988: 3-8.
- The International Classification of Headache Disorders. Cephalalgia 2004; 24 (Suppl 1): 1-160.
- Scher AI, Stewart WF, Ricci JA, Lipton RB. Factors associated with the onset and remission of chronic daily headache in a population-based study. Pain 2003; 106: 81-9.
- Dowson AJ, Cady RK, Tepper SJ, Smith TR, Shapero G. Pharmacologic Management of Migraine. Ann Intern Med 2004; 140: W26.
- Adelman JU, Adelman LC, Freeman MC, Von Seggern RL, Draje J. Cost considerations of acute migraine treatment. Headache 2004; 44: 271-85.
- Žvan B, Zaletel M, Pogačnik T. Slovenske smernice zdravljenja migrene Sekcija za glavobol – Združenje nevrologov, Slovensko zdravniško društvo, Ljubljana, 2006: 1-38.
- Taylor F, Hutchinson S, Graff-Radford S, Cady R, Harris L. Diagnosis and management of migraine in family practise. J Fam